Sobotna priloga Večera = bullshit
Članek o otakujstvu v Večerovi prilogi
Celoten vnos gre na račun zgornjega članka, ki je bil objavljen v zadnji sobotni prilogi časopisa Večer.
Članek je tudi na internetu.
—————————————————————————————————–
Spoštovana Svetlana Slapšak in uredništvo Večera!
V sobotni prilogi sem prebral “zanimiv” članek na temo otakujstva. Pa da ne boste mislili, ne bom ga pohvalil, ampak spljuval in poskrbel, da vas vsaj na internetu ne bo nihče več jemal resno, v kolikor bo to potrebno. Razočaran sem nad nekompetentnostjo vaših lektorjev in slabo raziskanostjo dotičnega področja. Ga. Slapšak je dokazala, da ima domišljijo, ampak če je samo domišljija dovolj za objavo v časopisu, imate pa res nizke standarde.
Sem študent japonologije in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoj prosti čas že več let posvečam japonski zabavni industriji, zato imam o dotični temi ustvarjeno svoje mnenje, ki ga lahko kadarkoli utemeljim in podkrepim z dejstvi. Izpostavil bom dele članka, ki so izmišljeni in ki tako ali drugače diskriminirajo in diskreditirajo otakujstvo.
Svetlana Slapšak:
Nikoli ni prepozno za učenje: četudi še nisem spoznala pravega/prave slovenskega/slovenske otaku, pa sem naletela na mlado žensko, ki se že vede in oblači kot otaku, le da občasno. Pravzaprav se pripravlja na večdnevno obnašanja v slogu otaku, ko se bo začela pustna sezona. Ali sem dejansko spoznala pravo slovensko otaku, še ne vem. Ker pa gre za nadvse razširjeno zvrst ljudi, pojavljajočo se zlasti na spletu, verjetno je pametneje molčati, naj se otaku sami odločijo, kdo je pionir…
Prvi odstavek. Toliko napak, da niti ne vem, kje bi začel.
1. Otaku se sklanja po 1. moški sklanjatvi (otaku, otakuja, otakuju, otakuja …). Samostalnik je števni, torej ima dvojino in množino. Pridevnik izpeljan iz samostalnika je “otakujski.”
2. Najmanj dva sta očitno prešpricala predavanja o zaimkih – avtorica in lektor. Ni ga izgovora, čemu je v štirih povedih beseda otaku uporabljena petkrat.
3. Nekdo je tudi zamudil predavanja o sporočilni vrednosti besedil.
4. Tropičje, kakor je uporabljeno zgoraj, ni levostično ločilo.
Začuda je v nadaljevanju precej manj slovničnih napak, tako da se lahko končno osredotočim na vsebino. Sledi več manjših odsekov, ki jih bom združil, da se ne bom ponavljal.
Svetlana Slapšak:
Otaku je lahko ljubitelj oziroma privrženec kulinarike, mačk, video iger ali borilnih veščin, a najpogosteje gre za tako strastne ljubitelje japonskih risank in stripov (anime in manga), da se v vsakdanu oblačijo in maskirajo kot junaki teh stripov.
…
Izraz cosplay pojasnjuje osnovno vedenje oziroma oblačenje (izvira iz angleških besed costume play).
…
Gre za džunglo znakov, v kateri je izvor naposled nepomemben, saj šteje samo videz – in bolj ko je nor, boljše je.
Tako, dovolj bo. Otakujstvo niti približno nima toliko veze z modo in cosplayem, kot bi ga. Slapšak želela izpostaviti. Vsaj anime/manga otakuji ne. Le ti nosijo povsem navadne hlače, karirasto srajco, lase imajo bolj vsakdanje, kot povprečen slovenski srednješolec (s tono gela) itn. Prej kot kičasto izgledajo zanemarjeni, saj denar za frizerja raje porabijo za “pomembnejše” stvari – nakup DVDjev, figur in drugega ljubiteljskega materiala.
V like iz risank se našemi le delček otakujev in še to le ob posebnih priložnostih, kot je naprimer Comike (Comic convention). Tisti, ki se resnično čudno oblačijo (Gothic Lolita, Ganguro ipd.), so povsem druga vrsta otakujev. Prijatelj je lepo povzel odnos avtorice do njih: “Ona je to vzela, kot da obstaja subkultura kot so čefurji, da se oblačijo v superjunake, ter živijo tako kot kakšni naturalisti.”
Svetlana Slapšak:
Pravi paradoks pa je, da ustrezne svoboščine, ki bi jih sicer lahko imeli za vulgarne, v japonski družbi v resnici pomenijo možen ventil: in tako je očitno z otaku kulturo. Te se je lep čas držal negativen predznak, ker je nek ljubitelj manga stripov (sicer pornografske različice) leta 1989 ubil štiri deklice. Danes celotne predele prestolnice Tokia naseljujejo pripadniki otaku kulture: vse je otaku, prodajalne, lokali, kraji za zabavo, gostinski lokali.
“Otaku” je še vedno zelo negativen izraz na Japonskem in preden kdo v ugovor postavi poplavo interneta z dotično vsebino, naj vprašam, koliko ljudi se v realnosti vede enako kot na intenetu? Internet je do neke mere anonimen medij in tako idealen kraj za zbiranje ljudi s podobnimi interesi. Po tej logiki bi lahko člane vsake neobičajne skupnosti označili za otakuje, ker izstopajo od večine.
Akihabara, hi-tech predel Tokia, je mesto otakujev. Edino mesto, kjer niso diskriminirani. V šoli, službi in javnosti na splošno, pa otakuji o svojih hobijih raje molčijo.
Dvomim, da ima ga. Slapšak vsaj približno predstavo o negativnosti izraza na Japonskem. Medtem, ko je na zahodu to neke vrste čin, v deželi vzhajajočega sonca dobesedno pluvajo po tebi. Razlikujejo pa se tudi standardi – medtem ko večina japoncev bere mange in gleda animeje, kar tam ni nič čudnega, si pri nas ob istem početju že otaku. Šele ko poznaš imena likov iz ne najbolj popularnih serij, te začnejo poševno gledati.
Svetlana Slapšak:
Otaku kultura pa pomeni prav nasprotno: nihče noče kakšnih sprememb sistema, marveč hoče iz njega izvleči ugodnosti, pri čemer pozablja vse drugo, svoje otroštvo hoče podaljšati čez vse meje. Še zlasti meje odgovornosti.
To pa je stereotip, ki ga dnevno srečujemo vsi “poznavalci,” in ki nas spravi v dvom, ali naj se smejimo, ali zjočemo. Le zakaj je starejša populacija tako obsedena z risankami? Mogoče pa risanke niso vedno namenjene otrokom.
Točno tako. Ogromno animejev cilja na starejšo publiko z žanri namenjenimi odraslim. Ampak to so animeji in del japonske kulture, ki jih zahod ne pozna dobro, Slovenija pa sploh ne. Pa da ne bi začeli o pornografiji, ker te je le delček med ostalimi vsebinami. Dragi uredniki Večera, tole vam polagam na srce: Če kdo v članku v zvezi z animeji trdi, da so to risanke, kot jih poznamo z RTV-jevega ŽivŽav-a, potem ni raziskal ozadja in s svojim pametovanjem žali osveščene bralce, namesto da bi tehtno in utemeljeno predstavil temo tistim, ki z njo niso seznanjeni.
Svetlana Slapšak:
Mar niso ameriški bogataši že od šestdesetih let radi zahajali v lokale, kjer so jim stregle natakarice, oblečene kot zajčke? … Vseeno se je treba vprašati, zakaj naj bi se vse življenje vedli kot na karnevalu? Odgovor je dokaj jasen: zato, da bi se izogibali realnosti.
Ne vem, kaj je s tem narobe. Natakarice, zaposlene v takšnih lokalih imajo svoje delo rade in so tudi precej dobro plačane. Otakuji, ki zahajajo v take lokale, morajo denar nekje dobiti. Tako kot vsi ostali prebivalci Zemlje, tudi oni denar zaslužijo, kako ga pa porabijo, je njihov problem. Jaz svojega porabim za tisto, kar me veseli. Pa vi?
Pred nekaj leti se je na japonskih televizijah predvajala drama Densha Otoko (Mož z vlaka), ki zelo dobro pokrije celotno tematiko otakujstva. Predstavi jih kot malo čudne, vendar poštene in dobrosrčne ljudi, ki se prebijajo skozi vsakdan kot vsi ostali. Mislim da je ogled te drame najmanj, kar je treba storiti, preden spišete tako diskriminatorski članek.
Če bi bil posvečen izrecno ekstremnim japonskim otakujem, bi še razumel, tako pa je za primer navedena punca, ki se pripravlja na pust. Časi se spreminjajo in treba se bo prilagoditi. Vase zagledane stare vešče in konzervativno naravnani pametnjakoviči ne postavljajo smernic sodobnega sveta.
Moj namen ni zanikati otakujstva, ker dejansko obstajajo ekstremni primeri. Kljub vsemu pa to spet ni tako množično in tako ekstremno, kot je prikazano v članku. Nič manj čudno ni, kot pa obsedenost z branjem knjig ali kaj podobnega, bizarno je le, ker ljudje tega ne poznajo. In taki, po mojem skromnem mnenju, nimajo pravice pisati negativnih publicističnih vsebin.
Andrej Čremožnik
