Archive for July, 2009

Se še spomnite skoraj mesec nazaj, ko sem pisal o “Šalabajzerske stranke v računalniški trgovini” , kjer sem omenjal določene vrste obnašanj strank? No, najprej si preberite tisto, potem pa nadaljujemo na povsem nov level šalabajzerskih strank. Sedaj stranke niso več nesramne, ampak so še pametnejše in bolj izučene, kot prodajalci/svetovalci. Da ne pozabim, koliko nagrad so prejele iz računalništva… več kot prodajalci. Ja, tako lepo se pohvalijo.

Situacija je taka, da se v trgovini pojavijo stranke, ki imajo problem pri računalniku. Seveda najprej na nas strosijo vso jezo, da nas imajo poln kurac, da tak način odnosa ne gre več naprej, da stalno hodijo nazaj, ker nekaj ne dela… etc. Seveda to mečejo v obraz z precej vzvišenim tonom, aka derejo se na prodajalca. Ko jih skuša najprej prodajalec pomirit, da to ni njegova krivda, ker računalnik ne dela ali da so dobili defektnega, to prav nič ne pomaga, saj se stalno vtikajo v besedo. Derejo naj se na uvoznike in serviserje v drugem koncu Slovenije. Pojavijo se tudi primeri, ki TRDIJO, da se ne derejo in žaljivo govorijo, čeprav se jih sliši v sosednje trgovine. Kako naj tako stranko sploh pomiriš? Dvakrat čez gobec? Bo tih? Pomoje ne.
Potem pridejo še primeri, ki so najprej arogantni, nas nadirajo, potem pa skušajo prodajat bučke, da oni obvladajo računalnik, da so prejeli mnoge nagrade (več kot mi prodajalci, seveda), ampak da tega problema ne znajo rešit (majkemi če vam povem, da je bil problem trivialen, mi ne bi verjel). Potem pa ko prodajalec skuša razložit način rešitve problema, je človek povsem zgubljen… niti ve ne, da je f8 tipka za vstop v “safe mode” pri operacijskem sistemu windows, pa še to mu je potrebno poudarit 10-krat, saj med razlago že pozabi. Taki dobivajo nagrade? Jaz bi bil potemtakem svetovni genij.

Pa da ne bo kdo mislil, da so taki primeri redki… ohohoho, skoraj vsak dan pride kakšen tak.

Vaš najljubši genij,
DjJuvan

Navadni smrtniki iz SloAnime skupnosti morda še ne vedo, da je glavni administrator (jaz – DjJuvan) šele malce več kot pred mescom dni pridobil vozniški izpit. V tem času sem se zelo malo vozil – mogoče ene 5x največ sem se sploh usedel v avto in še to prevozil največ 2-3 kilometre. Ampak vseeno sem si rekel, da grem letos NA MORJE. Pridružili so se mi še kofetkarji (in stalna družba v našem anime klubu) Lyth, Chibi_Chibi, LoveLess in Ergo_Proxy (ki pa nam je že en dan prej pobegnila na obalo). Od staršev sem dobil avto (Ford – focus) in smo šli. Potovanje proti obali je potekalo brez težav, imel sem tudi odličnega narratorja (lytha). V Savudriji ob 11ih pa smo se srečali z Ergo_Proxy in že takoj naredil neumnost, ko sem z zadnjim odbijačom zadel ob nevidni teglc. RAGEEEE. Avto niti ni moj, pa sem ga že potolkel in to ČISTO NA KONCU POTI. Seveda se je starejši gospod ob parkirišču zraven takoj nasmehnil, ker je že vedel, kam sem zadel (verjetno vsak zadane tisti jebeni nevidni teglc). RAGEEEE. Takoj smo štartali pešaka proti bližnji obali (in itak, zraven sem se mogu sekirat, ker sem že naredu neumnost). Kasneje sem smsal starše, kakšno neumnost sem naredu in odgovorili so mi: „sej imaš prihranke“. Yes, odlično…še obral me bodo.

Do večera (medtem sem poskusil pozabt neumnost) smo se kopali, pogovarjali/debatirali, počivali in sladkali. Bilo je super… še najbolj zvečer, ko smo se čisto prepečeni odpravljali proti kampu in poklepetali še s starši od Ergo_Proxy. Odločili smo se, da se odpravimo domov čim kasneje, saj bi drugače naleteli na prometne zastoje. Tako smo se odpravili ob 22ih zvečer proti domu. Že takoj smo naleteli na manjšo gužvo proti Kopru, precej precej večjo pa na avtocesti v bližini Postojne. In tam se je šele moj RAGEEEE (z velikim peakom) začel. Ker sem še začetnik voznik (mladi voznik brez izkušenj), sem oboleval ob počasni vožnji z ustavljanjem, speljevanjem, ustavljanjem, speljevanjem… jaz sem mislil, da bom tistega celjana pred sabo kar zapel, pa naj me on za sabo vleče. Pizda materna, ko na koncu ugotovimo, zaradi česa zastoj. En kurac se je spomnu v največji gužvi prevažat svojo ladjo po avtocesti v notranjost Slovenije. In ko je lahko ironija še večja, ravno ob koncu tripasovnice (kjer se je dalo prej prehitevat ta čoln) sem jaz vodil celo jebeno avtocestno kolono za tistim čolnom z nevem kok jebenega spremstva. C’mon, pa še tunel pred nami… nevem kok kilometrov po tunelu smo se vozil z 60km/h. RAGEEEE!!!! Takoj ob koncu tunela pa čudež – tripasovnica na obzorju. Tok sem oboleval, da sem takoj sprostil vso energijo in pohodu plin, da se je že mašini zmešaval. A kaj, ko se je nekaj kilometrov naprej pojavila še megla?!?! Ja pizda ti materna, naj še toča začne padat, pa policaj nam me ustavi, pa sem dosegel multi-combo-inclusive.

Pot nazaj je bila ves čas RAGEEEE. Tudi na koncu, ko smo se zgubili po tisti rožni dolini. RAGEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!!!!!

Zdaj sem dober za kak let, da se ohladim vsega tega sranja.
LP
DjJuvan