Pred kratkim sem si pogledal to risanko, ki je narejena po romanu Neil Gaimana. Pogledal sem si jo zato, ker je nekdo na mojem anime blogu pritrdil, da ta risanka presega azijske risanke. No, je ne. Če mi verjamete ali pa ne. Jaz pač ne verjamem v pravljice, sem že prestar. Coraline je po svoje zelo unikatna risanka, morda presežek med lokalno industrijo risank (morda tudi evropsko), definitivno pa ne azijsko. Risanka je narejena v stop-motion tehniki z lutkami, bila pa naj bi tudi blesteča zadeva za 3D kinodvorane. Če je risanka res narejena v stop-motion tehniki, ali je to le dodobro izpiljena računalniška animacija, se sploh ne bom poglabljal. Zadeva deluje presenetljivo tekoče, vendar so sami gibi likov precej hitri. Podobno kot je risanka A je to, le na dosti višjem nivoju. Tudi kvaliteta podrobnosti okolice je mnogo mnogo boljša. Ok, tehnično recimo, zelo lepo na pogled.
Kaj pa zgodba in karakterizacija? Kot je že tipično za ameriške produkcije, nam nauk filma pokažejo skozi zelo fantazijsko in groteskno zgodbo risanke. Filmi so običajno zelo neprimerni za neke konkretne poosebitve zgodb, saj je treba v uro in pol stisniti uvod, vrh in zaključek. Zraven pa je treba dodelati še karakter likov in obdržati nivo dogajanja. Kar recimo zamerim filmom je, da skoraj noben ne uspe dovolj približati igrane like občinstvu, se jim približati na tak način, da sledimo emocionalnosti v pravih trenutkih filmov in nam pustiti določena presenečenja za konec. Tudi v Coraline tega niso dosegli. Gledal sem ga v popolnoma umirjenem okolju, stoprocentno skoncentriran na film, dogajanje in doživljanje Coralininih dogodivščin. Ampak me enostavno niso prepričal v emocijo, da bi žaloval v tistih trenutkih, ko je Coraline doživljala šoke, ko se je borila in doživela srečen konec. Osebno mi je bil dolgočasen film, ki sem ga mimgrede pogledal in ga bom mimgrede pozabil. Pustil me je enostavno razočaranga in nepotešenga emocij.
Ta film lahko primerjam s predkratim pogledano „azijsko“ risanko Tokyo Magnitude 8.0, ki nosi zelo podobno sporočilnost, vendar skozi zelo življenjsko in tragično izkušnjo. Glavna protagonistka je prav tako mlajše dekle Mirai, ki ima podobne težave s starši in tudi njenim vedenjem. Mirai ima tudi mlajšega bratca Yuukija, s katerim se udeležita grozotnih izkušenj potresa v Tokiu. Pot do doma je trnava in polna šokantnih dogodkov. Tudi smrti njenih bližnjih. V 11-delni seriji se zelo navežemo na like in posledično v zelo emocionalnih trenutkih dobimo tudi cmok v grlo. Na koncu tudi opazimo precejšno razliko, koliko so se nekateri liki spremenili.
Morda pa bi Coraline film imel večji pomen, če bi bila narejena v več epizodah? Nekaj več tesnobe, kakšno smrt priljubljenega lika in pozitivno narejen konec, pa bi se lahko primerjala s Tokyo Magnitude.
LP
Juvan
PS: Tokyo Magnitude si poglejte tu