Vse se zgodi z razlogom. Lepo so nam dali vedeti, ali bomo plačali za gostovanje mastne denarce ali pa ne bomo imeli pri njih nič.  V tem najdem zelo dober razlog, zakaj bi bilo neumno gostovati v hotelu Mons. Slovenska anime&manga scena enostavno še ni pripravljena za tako odskočno desko.

V resnici bi bilo preveč sanjsko, če bi nam sploh odstopili svoje prostore za naš načeloma bogat program, ki ima v resnici mnoge prednosti od katerega koli podobnega dogodka, vendar je še vedno daleč od pravega pomena anime&manga konvencije. Imamo fandom – ogromno skupnost ljubiteljev, ki združeno delujemo mnogo bolj organizirano in spektakularno, kot le mimoidoči obiskovalci, ki so prisotni na drugih domačih dogodkih. Ker smo ljubitelji specifične obskurne zvrsti, nepoznane širnemu občinstvu, si lastne dogodke jemljemo z drugačno žlico. Imamo mnoge razsežnosti programa in dogajanja in imamo ljudi, ki izven kroga organizatorskega programa naredijo  na program še večji efekt, kar naredi dogodek toliko bolj spektakularen. To je samoiniciativa ljubiteljev animejev in mang. Da pa prideš do tiste prave samoiniciative, moraš imeti tudi prave pogoje za tak dogodek.

Slovenija je še daleč za mnogimi državami, kjer so animeji in mange stalnica knjižne literature in zabavnega televizijskega programa. Naš televizijski program je skromno skromen kar se tiče animejskih naslovov in bližnje knjigarne ponujajo le eno peško celotne lubenice mangovske literature. Zakaj je temu tako, lahko le špekuliramo, ali pa res kravatarji na tržnih stolčkih ne vidijo prave dobičkonosne niše na teh področjih. Jaz odkrito povedano, jo.

Pri nas se je v desetletjih zgradil stereotip (oziroma, več teh), ki je preprečeval večje in trdnejše spletne in klubske skupnosti okoli animejev in mang. Vedno raje te ljudje čudno gledajo, “kaj še gledaš te risanke” ali “čudne fetiše za porniče maš ti to” so pogosti odzivi mimoidočih nerazgledanih ljudi. Domnevam, da so se ti stereotipi začeli mnogo bolj pojavljati ravno zaradi pomanjkanja tovrstne televizijske vsebine in napačne predstave ob surfanju po spletu. In veriga neskončnosti se spet ustavi pri tržnikih.

Tisti pravi člen in pogoj, da dogodek take vrste resnično uspe, je obstoj distributerske in založniške mreže, ki se upira in usmerja na ljubiteljsko anime&manga sceno, njihove dogodke in samoiniciativnost. Če želim kot ljubitelj določene franšize dobiti kostum, plakate, obeske, dvdje in figure, moram vse naročiti iz Amerike/Japonske/Anglije/Nemčije ali katere koli druge države, kjer je tržna scena že desetletja vzpostavljena. Oni tudi živijo na račun slovenske skupnosti ljubiteljev, le-ti pa od njih nimajo popolnoma nič. Ali če povemo po kmečko, če se želite udeležiti kakršnega koli kvalitetnega dogodka, pridite v Ameriko, Japonsko, Anglijo, Nemčijo… Popoln black-out slovenske ljubiteljske scene.

Če si ne predstavljate veličine takega dogodka, naj vam za primer dam primerjavo gospodarskega razstavišča, ki se lahko skrije pred takimi dogodki. To so (običajno) tridnevne konvencije, ki jih obišče čez 20-30 tisoč obiskovalcev. Nekaj teh dogodkov…