Archive for the ‘Anime, manga, fanart’ Category

Tudi če je narisana? Tako kot obvlada risanje na računalniku tale dečko;

Je za vas to fikcijsko delo ali podoba realnega dekleta. Kaj če sploh ne bi vedeli, da to dekle zares obstaja… potem bi bilo fikcijsko. Videl sem že mnoge ilustracije, kjer sem pomislil, da je to slika prave osebe… ampak ni bila. Le fikcijsko dekle, ki izgleda zelo realno. Kaj torej človeka vzburi pri sexualni pozi dekleta? Mora biti pogoj za to fotografirana slika ali narisana podoba osebe, ki v realnosti obstaja ali pač žensko telo tako ali drugače? Kaj če rečem, da je slika levo podoba moje daljne sestrične (legalne starosti), ki pač ni čisto realno naslikana, kot tista zgoraj. Bi ji vi tudi povlekli tiste rdeče hlačke dol? …. samo sprašujem. Nič ne trdim. Če vaša zdrava pamet deluje, potem vas vzburijo že erotične besede, ki se pišejo v raznih fikcijskih knjigah (brez ilustracij), kaj šele lične ilustracije fikcijskih deklet ali fotografske prerisave realnih. Ena pozitivna lastnost fikcijskih deklet je, da jih lahko tudi sami poljubno rišemo v kakršnih koli pozah in tematikah, ki ustrezajo našim potrebam in fetišom. Če bi zgornjo Megan Fox narisali v pornografskih tematikah (recimo BDSM, tentacle rejp, big cock in her pussy …), bi najverjetneje kaj hitro dobili odvetnike za vrat.

Nauk te zgodbe je, da se je včasih dobro zadržat pri komentarjih v stilu “omajgad, you fap on such drawn images!!?!“, medtem, ko niti sami ne morete biti prepričani, če so vaše zbirke erotičnih fotografij na disku PRAVE fotografije PRAVIH deklet.

LP
Fiction-fan

Pred kratkim sem si pogledal to risanko, ki je narejena po romanu Neil Gaimana. Pogledal sem si jo zato, ker je nekdo na mojem anime blogu pritrdil, da ta risanka presega azijske risanke. No, je ne. Če mi verjamete ali pa ne. Jaz pač ne verjamem v pravljice, sem že prestar. Coraline je po svoje zelo unikatna risanka, morda presežek med lokalno industrijo risank (morda tudi evropsko), definitivno pa ne azijsko. Risanka je narejena v stop-motion tehniki z lutkami, bila pa naj bi tudi blesteča zadeva za 3D kinodvorane. Če je risanka res narejena v stop-motion tehniki, ali je to le dodobro izpiljena računalniška animacija, se sploh ne bom poglabljal. Zadeva deluje presenetljivo tekoče, vendar so sami gibi likov precej hitri. Podobno kot je risanka A je to, le na dosti višjem nivoju. Tudi kvaliteta podrobnosti okolice je mnogo mnogo boljša. Ok, tehnično recimo, zelo lepo na pogled.

Kaj pa zgodba in karakterizacija? Kot je že tipično za ameriške produkcije, nam nauk filma pokažejo skozi zelo fantazijsko in groteskno zgodbo risanke. Filmi so običajno zelo neprimerni za neke konkretne poosebitve zgodb, saj je treba v uro in pol stisniti uvod, vrh in zaključek. Zraven pa je treba dodelati še karakter likov in obdržati nivo dogajanja. Kar recimo zamerim filmom je, da skoraj noben ne uspe dovolj približati igrane like občinstvu, se jim približati na tak način, da sledimo emocionalnosti v pravih trenutkih filmov in nam pustiti določena presenečenja za konec. Tudi v Coraline tega niso dosegli. Gledal sem ga v popolnoma umirjenem okolju, stoprocentno skoncentriran na film, dogajanje in doživljanje Coralininih dogodivščin. Ampak me enostavno niso prepričal v emocijo, da bi žaloval v tistih trenutkih, ko je Coraline doživljala šoke, ko se je borila in doživela srečen konec. Osebno mi je bil dolgočasen film, ki sem ga mimgrede pogledal in ga bom mimgrede pozabil. Pustil me je enostavno razočaranga in nepotešenga emocij.

Ta film lahko primerjam s predkratim pogledano „azijsko“ risanko Tokyo Magnitude 8.0, ki nosi zelo podobno sporočilnost, vendar skozi zelo življenjsko in tragično izkušnjo. Glavna protagonistka je prav tako mlajše dekle Mirai, ki ima podobne težave s starši in tudi njenim vedenjem. Mirai ima tudi mlajšega bratca Yuukija, s katerim se udeležita grozotnih izkušenj potresa v Tokiu. Pot do doma je trnava in polna šokantnih dogodkov. Tudi smrti njenih bližnjih. V 11-delni seriji se zelo navežemo na like in posledično v zelo emocionalnih trenutkih dobimo tudi cmok v grlo. Na koncu tudi opazimo precejšno razliko, koliko so se nekateri liki spremenili.

Morda pa bi Coraline film imel večji pomen, če bi bila narejena v več epizodah? Nekaj več tesnobe, kakšno smrt priljubljenega lika in pozitivno narejen konec, pa bi se lahko primerjala s Tokyo Magnitude.

LP
Juvan

PS: Tokyo Magnitude si poglejte tu

Med animeji sem pogledal že nekaj serij, ki se vrtijo okoli namiznih iger – japonskih (poleg kart aka pokemoni/yu-gi-oh). Trenutno gledam anime Saki na temo Mahjong igre (lansko leto sem gledal Shion no ou, z eno drugo namizno igro), kjer glavni liki gradijo svojo osebnost skozi treniranje in tekmovanje v mahjong igri. Vendar to ni samo igra, kjer tiste kocke postavljajo na mizo in merijo samozavest in taktiko. To bi bilo dolgočasno gledat. Kar naredi to serijo res neverjetno in napeto, so ravno posebni efekti med igranjem in domišljija likov, kako nadvladajo svoje nasprotnike. Napetost, efekti, nore poteze, domišljijske scene… res noro. Prav uživam ob gledanju, čeprav nimam pojma o Mahjongu.

Tukaj pa pride moja ideja za slovenski film – igranje šaha. Mogoče celo serijo, da se lahko več gradi na osebnostih glavnih protagonistov in TUDI stranskih igralcev. Seveda bi se moral žanr raztegniti na še kakšno področje, recimo nadnaravno (da bi obstajali nasprotniki z precej nenavadnim igranjem ali močmi, ki jim omogočajo boljšo igro), komedijo IN mogoče še kakšnim globokim zapletom v ozadju (kot recimo v Shion no Ou animeju). Za glavnega protagonista bi morali izbrati nekoga, ki je recimo v otroštvu obvladal šah, vendar zaradi določene travme vse opustil in pozabil. Po dolgih letih, med študijem pa ga med šah zvlečejo člani šolskega šahovskega kluba, ker so v njem začutili posebno avro. Protagonist ne želi sodelovati, vendar se vseeno malce obotavlja… ko ga uspejo prepričati, da odigra vsaj eno igro, so člani šokirani nad igro. Brez kakršnega koli napora ali dvomljivosti je nasprotnika spravil v nemogoč položaj, vendar iz neznanega razloga izgubil. Člani ga prepričajo, da se včlani v klub, se izboljša in z njimi nastopi na prihajajočem prvenstvu. Vendar pa se skozi igre začne spominjati svoje preteklosti in svojih travm, zaradi katerih je odnehal igrat…

No, to je moja ideja na hitro… z nekaj popravki, dodatki najverjetneje sploh ne bi izpadlo slabo? Včasih sem tudi sam igral šah, vendar nisem bil nikoli dober, ampak sama igra načeloma ni slaba in bi se jo dalo uporabit za akcijske poteze.
Nekak pogrešam kakšen anime na to temo, saj bi me mogoče ponovno prepričal v igranje šaha. Nisem pa ravno prepričan, kako bi to izpadlo kot slovenski film/serija – zanimivo ali nezanimivo?

LP
DjJuvan

Navadni smrtniki iz SloAnime skupnosti morda še ne vedo, da je glavni administrator (jaz – DjJuvan) šele malce več kot pred mescom dni pridobil vozniški izpit. V tem času sem se zelo malo vozil – mogoče ene 5x največ sem se sploh usedel v avto in še to prevozil največ 2-3 kilometre. Ampak vseeno sem si rekel, da grem letos NA MORJE. Pridružili so se mi še kofetkarji (in stalna družba v našem anime klubu) Lyth, Chibi_Chibi, LoveLess in Ergo_Proxy (ki pa nam je že en dan prej pobegnila na obalo). Od staršev sem dobil avto (Ford – focus) in smo šli. Potovanje proti obali je potekalo brez težav, imel sem tudi odličnega narratorja (lytha). V Savudriji ob 11ih pa smo se srečali z Ergo_Proxy in že takoj naredil neumnost, ko sem z zadnjim odbijačom zadel ob nevidni teglc. RAGEEEE. Avto niti ni moj, pa sem ga že potolkel in to ČISTO NA KONCU POTI. Seveda se je starejši gospod ob parkirišču zraven takoj nasmehnil, ker je že vedel, kam sem zadel (verjetno vsak zadane tisti jebeni nevidni teglc). RAGEEEE. Takoj smo štartali pešaka proti bližnji obali (in itak, zraven sem se mogu sekirat, ker sem že naredu neumnost). Kasneje sem smsal starše, kakšno neumnost sem naredu in odgovorili so mi: „sej imaš prihranke“. Yes, odlično…še obral me bodo.

Do večera (medtem sem poskusil pozabt neumnost) smo se kopali, pogovarjali/debatirali, počivali in sladkali. Bilo je super… še najbolj zvečer, ko smo se čisto prepečeni odpravljali proti kampu in poklepetali še s starši od Ergo_Proxy. Odločili smo se, da se odpravimo domov čim kasneje, saj bi drugače naleteli na prometne zastoje. Tako smo se odpravili ob 22ih zvečer proti domu. Že takoj smo naleteli na manjšo gužvo proti Kopru, precej precej večjo pa na avtocesti v bližini Postojne. In tam se je šele moj RAGEEEE (z velikim peakom) začel. Ker sem še začetnik voznik (mladi voznik brez izkušenj), sem oboleval ob počasni vožnji z ustavljanjem, speljevanjem, ustavljanjem, speljevanjem… jaz sem mislil, da bom tistega celjana pred sabo kar zapel, pa naj me on za sabo vleče. Pizda materna, ko na koncu ugotovimo, zaradi česa zastoj. En kurac se je spomnu v največji gužvi prevažat svojo ladjo po avtocesti v notranjost Slovenije. In ko je lahko ironija še večja, ravno ob koncu tripasovnice (kjer se je dalo prej prehitevat ta čoln) sem jaz vodil celo jebeno avtocestno kolono za tistim čolnom z nevem kok jebenega spremstva. C’mon, pa še tunel pred nami… nevem kok kilometrov po tunelu smo se vozil z 60km/h. RAGEEEE!!!! Takoj ob koncu tunela pa čudež – tripasovnica na obzorju. Tok sem oboleval, da sem takoj sprostil vso energijo in pohodu plin, da se je že mašini zmešaval. A kaj, ko se je nekaj kilometrov naprej pojavila še megla?!?! Ja pizda ti materna, naj še toča začne padat, pa policaj nam me ustavi, pa sem dosegel multi-combo-inclusive.

Pot nazaj je bila ves čas RAGEEEE. Tudi na koncu, ko smo se zgubili po tisti rožni dolini. RAGEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!!!!!

Zdaj sem dober za kak let, da se ohladim vsega tega sranja.
LP
DjJuvan

Na internetu se najdejo zanimive prosojnice, kaj sestavlja zvrst animejev. Tale mi je posebej privlekla nasmešek na obraz.

V resnici pa to sploh ni daleč od resnice. Vse to je res izvor animejev…

LP
DjJuvan

Hvala bogu ta izdelek ni anime, ker bi to postal novi naslov na flejm spisku poleg kakšnega Naruta. Po dolgem odlašanju, čeprav se mi je zdel trailer impresiven, sem si film končno pogledal. Ni bil ravno HD verzija, ampak je tudi R5 divx čisto zadovoljiv. Film sem si pogledal zato, ker sem tudi sam bil včasih velik fan originalne dragonball animejske franšize. Ko sem videl najavo za igrani holivudski film, sem se držal za glavo (facepalm) in ob trailerju bil impresiran (večinoma).
Sedaj pa, da ne bom začel z vsemi najslabšimi stvarmi v filmu, bom že takoj dal vedeti, da film ne bom ocenil v primerjavi z originalom (ker je tako ali tako brezveze karkoli primerjat). Začel bom z nekaj pozitivnimi lastnosti filma.
Začnemo lahko pri očem luštnih efektih. Že dolgo ni bilo v kinodvoranah filma, ki bi se upal nacejati takih svetlobnih efektov super moči. Vsi bi takoj ta film obsodili „omg, it’s a copy of dragonball super powers and kamehamehaaaa“. Z naslovom „dragonball“ so si to lahko privoščili, ker bi vsakdo pričakoval nekaj v tej smeri in seveda, polnega efektov super moči (in znamenitega „kameha“). To smo seveda dobili, v polni merici. Tudi nekaj precej zabavnih elementov je bilo v filmu, ena od teh je tudi perverznost Roshija…
Sedaj pa k vsem failom filma. Za začetek se lahko ustavimo pri ULTRA MOTEČEM SLOW MADAFAKING MOTION kadrom. Je bilo treba res že na začetku prikazat, da bo tričetrt filma v slow-motion tehniki? Mogoče so imeli preveč budgeta, pa so morali delati nepotrebne efekte. Tisti začetni kader z Gokujem je bil totalno narobe izveden. Lepo vas prosim. Poveličevanje že od samega začetka. Overrated.
Ustavimo se pri njegovi izmišljeni težavi z dekleti. Ima res težave z dekleti? Potem sem jaz ananas. Mi je prav žal, ampak nikakor mi ni izgledal, kot da ima težave z dekleti. Ali pa igralec ne zna igrat. Glede na to, da ima posebno moč…. bi okoli njega lahko bilo petdeset deklet, ki bi mu ga cuzal. Uf, upam da pride ven kakšen Hero Movie parodija (saj veste, nekaj v stilu Scary Movie franšiz in podobnih zadev), bolj bi užival ob parodiji.
Nadaljujmo k napakam. Goku je bil sposoben prižgati in ugašati ogenj. Ali nekaj v tem stilu? ZAKAJ KURAC NI MOGEL GOKU TUKAJ (na slikci) ZADUŠITI OGNJA? (napaka v scenariju?)

Potem je tukaj še posiljena romanca. V kateri jebeni zgodbi ste že videli, da se dva stranska igralca zalezujeta že v 5min odkar sta se spoznala. (no ok, minil je en dan vmes… poleg tega je panika glede konca sveta… etc. I guess no one gives a fuck about the world apocalipse).
Pa še nekaj… veste tista badass opica na koncu. Tako malega opičnjaka bi človeštvo v tem času razvoja ustrelilo s fračo in bi umrla. Toliko o njegovem BADASSSSSSSSSS prikazu in vsemogočnosti. It sux. Izgleda pa kot tiste pošasti v Power Rangersih… le da so tam tudi bolj badass.
uf…. dihaj juvan, dihaj. Saj je le holivud. ~holivud. Glede clifhangerja (možnega nadaljevanja) na koncu se pa vidi, da so med castingom tudi japonci. Tega so sposobni le oni.

Beat it, film suxa. Bolj da primerjave med originalom in tem filmom sploh ne delam, ker bi bil flejm preveč obširen. Škoda besed.

LP

Kot že vsi predobro veste, se je pretekle dni v Knjižnici Otona Župančiča odvijal Igrarium, dogodek posvečen ljubiteljem družabnih namiznih iger, stripa, filma, glasbe in seveda animejev. Kljub temu, da ste vsi za to vedeli, ker se pač ni dalo zgrešiti, vas je velika večina raje lenuharila doma, kot pravilno ugotavlja Juvan (Blaž). Veste kaj?

Blo je zakon!

1. dan
Začetek Igrariuma je bil ob 14:00 … na papirju vsaj. Dejansko se je dogodek začel okoli 17:00. Seveda pa sva z Juvanom, kot se spodobi, imela že vse pripravljeno 4 ure prej. Začetna zamuda gor ali dol, kljub vsemu smo se zabavali. Pa nič ni boljšega, kot pustiti množico odprtih ust po uspeli DDR pesmi. Ni dolgo trajalo, da smo si ustvarili občinstvo in na podlage postavili še mimoidoče. Definitivno odlična popestritev. Ko smo prižgal reflektorje, smo imeli že pravi (manijaški) disco.

Popoldne je s hrano uletel še LLess (Matej) in nas rešil pred stradanjem. Kasneje smo za dobro urco naš kotiček prepustili perspektivni mladi avtorici, ki je v LLess-u prebudila skrit pesniški talent. Ob devetih smo svojo robo pospravili v skladišče in se v ožji druščini preselili v Travel Café, kjer smo ob pivu/soku/in še nečemu pokomentirali dnevno dogajanje.

2. dan
Ker se kot pripadnik človeške rase učim na preteklih napakah, sem se pred pričetkom ob 14:00 odpravil po nakupih in seveda zamudil (ne, nisem zahteven potrošnik, res!). Hvala bogu je bil LLess že od začetka tam, da ni Juvan sameval. Naš kotiček še z dveh drugih zornih kotov:

Ob 17:00 smo se vsi preselili v 3. nadstropje, kjer je lyth (Miha) odrecitiral svoje predavanje o animejih kot zabavi za vse starostne skupine. AMVji, ki so se vrteli na platnu za njegovim hrbtom, so s svojo vsebino bili kot ustvarjeni za lythov govor. Definitivno je kul izpadl. Sploh enoglasna potrditev superiornosti One Piece-a. Sledila je DDR rekreacija, nakar pa sva se z lythom udeležila okrogle mize legend slovenskega stripa in ugotovila, da se strici striparji soočajo z enakimi problemi kot mi – nimajo velike oboževalske baze – hkrati pa žalujemo, saj jim s promoviranjem mang neposredno konkuriramo. Kdo bo končni zmagovalec bo pokazal le čas.
Ob 21:00 smo zaključili in izmučeni odšli domov spat. Naslednji dan se namreč prične že ob 10:00.

3. dan
Vsi smo bili na pecljih, kdaj nas bo s svojo navzočnostjo nagradil MD, mamin sinko iz Murske Sobote, ki je danes prišel na neko tekmovanje v Ljubljano. Na koncu je uletel z izgovorom, da mu šola ni dala nič prosto. Ne verjamem, da obstajajo tako smotane šole … No kakorkoli že, vsaj Detectiv Conan expertko Rio je poslal k nam, da nismo umrli v dolgočasnih dopoldanskih urah. Z mojstrsko predelavo slike, ki jo lahko vidite spodaj, se nam je dokončno odkupil.

Po bolj bornem začetku je bil popoldan definitivno popoln uspeh. Nabralo se je kakšnih petnajst (? – prej več kot manj) fanov. Eni smo užgali debato, drugi pa so skakali na DDR. Fanta na naslednji sliki sta zadevo prvič preizkusila in gor prebila približno 4 ure. Če bi imeli nagrade, bi si jih definitivno zaslužila za vzdržljivost. Kapo dol.

Ostali pa smo po omembi Naruta, Sasukeja, Alucarda in še nekaterih dognali, da Luffy pwna vse. Taborjenje ob ognju (oz. posedanje okrog škatle keksov in pijače):

Ker smo imeli še nekaj devičnežev, ki še niso videli Detroit Metal City, smo jim seveda pokazali Tokyo Tower epizodo.

Ob 20:00 smo popakirali robo, se poslovili od kolegov iz 3. nadstropja in odšli v svoje udobne domače naslanjače na net opisovat, kaj ste premnogi zamudili.

Zahvale (v nobenem posebnem vrstnem redu)
Jure iz Črne luknje in Jernej iz Mestne knjžnice za povabilo k sodelovanju. Odlični gostitelji ste bili!
Ranma, LLess, Ergo_Proxy in ostali, ki ste posodili material za razstavo.
Fonzer, ki je prišel pogledat vse 3 dni.
Juvan, ki je naprintal več letakov in posnel več DVDjev za to prireditev, kot sem jaz v celem življenju.
Lyth, ki se je potrudil s predavanjem. Talentiran govorec, če kdo mene vpraša.
Sploh pa hvala vsem, ki ste kljub obveznostim prišli vsaj pozdravit. Odvisno od zanimanja, se zna kak podoben dogodek odviti že jeseni. Odgovorni bomo seveda mi, ki smo že precejkrat vložili veliko truda v organizacijo, zato nas bo treba motivirat. Zanimanje, pohvale in sodelovanje na našem forumu definitivno pomagajo.

Ne-zahvale
Vsem, ki ste preleni, da bi kljub prostemu času svojo rit zmigali na prireditev. Sram vas bodi.

One Piece rulz

Skye (Andrej) ~

P.p. več slik v topicu na forumu.

Da me ne bote nahruljevali z drugimi shounen serijami, v tem članku se bom omejil zgolj na dalše shounen serije kot so Bleach, Dragon Ball, Naruto in One Piece. Gre za to, da po celi angleško govoreči skupnosti izmed vseh omenjenih serij najbolj častijo Naruto in Bleach, ter svoj čas Dragon Ball, daleč superiornega One Piece-a pa ne! Čemu je temu tako? Kako je lahko kolektiv tako zabit? Te besede so kar krute, zato bi se na tem mestu opravičil vsem One Piece fanom. Vi ste seveda svetla izjema, ampak še vedno ste manjšina.

No, sicer ni vse tako črno belo. Veliko Naruto-fanov gleda tudi One Piece. Česar pa pri njih ne razumem je, kako lahko gledajo obe seriji, če je pa One Piece toliko boljši. Najbrž razlog tiči v zahodni kulturi in/ali mentalni kakovosti naših umov (upam da dojemate mojo ironijo). Pa dobr, “vsak tele rab svoj vesele,” ali kako že pravjo. Grem raje utemeljit superiornost One Piece-a.

Kot sem že večkrat rekel, glavna razlika med One Piece-om in vsemi drugimi serijami, ki sem jih naštel, je v dodelanosti zgodbe. Ključni dogodki so v OP začrtani od vsega začetka. Začne se s fantom, ki se poda na pustolovščino, spozna nove ljudi, ustvari prijatelje in konec bo, ko bo uresničil svojo veliko ambicijo. Da bi utemeljil superiornost One Piece-a, je treba najprej pogledati zgodbe drugih animejev.

Poglejmo, naprimer, kako poteka zgodba v Bleachu: Fant, ki lahko vidi duhove umrlih, je postavljen v življenjsko kritično situacijo, ko ga napade duhovom podobna pošast. Takrat se pokaže dekle, ki iztreblja te pošasti in svojo moč preda še našemu fantu. Zgodba se po tem samo dodaja – dekle je v težavah, fant jo reši, eno drugo dekle se znajde v težavah, fant jo reši … vmes se seveda pojavijo močni nasprotniki, in fant more trenirat, da jih premaga, in spet trenirat, da lahko premaga enga še večjega badass-a. To se ponavlja in ponavlja in ponavlja in ponavlja in ponavlja … OMFG dej naj že enkrat crknejo vsi. Ampak neeeeeeee, naše duševno motene gledalce takšno dogajanje rajca in vedno čakajo na “nove” stvari – nove v narekovajih, ker novih stvari NI (ja, ni jih), samo stare – že videne, so v novi preobleki. Povsem enako dogajanje je v Narutu in Dragon Ball-u. Čeprav Dragon Ball je to prakticiru že pred dvajsetimi leti in kot enemu prvih animejev na tem konceptu zamera ne pripada. Konec koncev je zaključek preprost – Bleach (in podobne) lahko nabijajo v nedogled povsem brez kakeršnekoli ideje o končnem koncu (tj. konec, ki sledi koncu pravega konca na koncu).

Kaj One Piece dela drugače? Konec je znan že od vsega začetka – osvojitev One Piece, karkoli že to je. Seveda tudi One Piece vztrajno nategujejo, ampak to nategovanje je zelo drugačno, saj vseskozi pazijo na ključne elemente zgodbe. Kaj mam v mislih, ko omenjam ključne dogodke in povezljivost? (Sledečega ne bo noben razumel, če ni na tekočem z animejem, pa še manjši spoilerji so.)

• Se spomnete tistega strica v Logue Townu, s tetovažo na obrazu? Dragon je to. Logue Town je nekje okrog 50. dela animeja. Kdaj zvemo, kdo sploh je to? Če me spomin ne vara, zvemo, da je revolucionar in neka zelo pomembna oseba, na sestanku kralju v Alabasta arcu. Njegovo ime zvemo šele po Enies Lobby, ko Luffy dobi nepričakovan obisk na Water 7. Še več o njem smo zvedeli pred kratkim v mangi – tj. 400 poglavij po prvem prikazu. Le kako se je tako pomembna oseba tako kmalu v zgodbi pojavila, če cela zgodba ne bi bila že do kraja začrtana v avtorjevi glavi?
• Potem je tu Arlong. Ljudje v One Piece zgledajo dokaj normalno – vsaj ljudje so ljudje in ne neki stvori. Arlong pa je pol riba pol človek. Vas zanima od kod je prišel? In od kod izvirajo tetovaže, ki jih je imela cela njegova posadka (tista druga tetovaža v obliki sonca, ne tista, ki jo je imela Nami)? To je trenutno dogajanje v mangi, 450 poglavij po predstavitvi.
• Laboon – kot gora veliki kit na katerega naletijo Luffy in druščina, ko prečkajo Reverse Mountain – in pirat, ki je Laboonu pred petdesetimi leti obljubil, da se bo vrnil. Tistega pirata Luffy dejansko spozna nekje 250~300 poglavij po Laboonu.
• Blackbeard – najprej ga en iz njegove posadke marincem predlaga za naslednika Crocodile-a takoj po Alabasti, nato se povsem nepomembno pojavi pred Sky Islandom, v istem času, ko se dogaja Enies Lobby, zvemo za boj med njim in Ace-om. Luffy je o Ace-ovim porazu izvedel šele nekaj poglavij mange nazaj (anime bo tam v naslednjih 10~15 delih).
• Bon Clay – tisti okama (cross-dressing freak) po Alabasti postane Luffyev prijatelj a ga od takrat, ko mu je nazadnje pomagal, ni bilo več videt. No v trenutnem dogajanju v mangi izvemo, kje je bil in srečamo še nekaj starih obrazov – Buggy the Clown, Mr. 3 ipd.
• Kdo se še spomne Elbafovih velikanov, ki se bojujeta na Little Garden-u? Veliko kasneje spoznamo še druge člane njune posadke.
• Ace je dal Luffyu kos papirja, ko se srečata v Alabasti. Šele konec Thriller Barka zvemo, kaj Vivre Card sploh je.
• Trenutno je v akciji ogromno pomembnih oseb, kot so Whitebeard, Shanks, Rayleight, spoznali smo že vse Shichibukai-je, predstavljeni so bili še drugi pomembni mladi pirati, ki so potovali po drugih izmed 7 poti po Grand Line, omenjen je bil Dr. Vegapunk, genij za vso tehnologijo, ki jo imajo marinci (kako naprimer prečkajo Calm Belt), potem je tu še tisto stoletje, ki je izbrisano iz zgodovine, in za katerega nihče ne ve, kaj se je zgodilo. Namignjeno je bilo, da marinci nekaj ogromnega zakrivajo, kar bi jih predstavilo kot glavne antagoniste.

Vam da to kaj misliti? Koliko sprva neznatnih detajlov kar naenkrat košček za koščkom sestavlja zares ogromno sestavljanko. To je bistvena razlika med One Piece in ostalim sranjem, kot sta Naruto in Bleach. Slednja lahko po vsakem večjem arcu nehaš gledat in boš mel občutek dokončane zgodbe. Pri One Piece tega ni in zato je izjemen anime … oz. bolje rečeno, One Piece je ep.

P.p. Naruto je crap. Bleach tudi.

Skye

Celoten vnos gre na račun zgornjega članka, ki je bil objavljen v zadnji sobotni prilogi časopisa Večer.
Članek je tudi na internetu.

—————————————————————————————————–
Spoštovana Svetlana Slapšak in uredništvo Večera!

V sobotni prilogi sem prebral “zanimiv” članek na temo otakujstva. Pa da ne boste mislili, ne bom ga pohvalil, ampak spljuval in poskrbel, da vas vsaj na internetu ne bo nihče več jemal resno, v kolikor bo to potrebno. Razočaran sem nad nekompetentnostjo vaših lektorjev in slabo raziskanostjo dotičnega področja. Ga. Slapšak je dokazala, da ima domišljijo, ampak če je samo domišljija dovolj za objavo v časopisu, imate pa res nizke standarde.

Sem študent japonologije in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoj prosti čas že več let posvečam japonski zabavni industriji, zato imam o dotični temi ustvarjeno svoje mnenje, ki ga lahko kadarkoli utemeljim in podkrepim z dejstvi. Izpostavil bom dele članka, ki so izmišljeni in ki tako ali drugače diskriminirajo in diskreditirajo otakujstvo.

Svetlana Slapšak:
Nikoli ni prepozno za učenje: četudi še nisem spoznala pravega/prave slovenskega/slovenske otaku, pa sem naletela na mlado žensko, ki se že vede in oblači kot otaku, le da občasno. Pravzaprav se pripravlja na večdnevno obnašanja v slogu otaku, ko se bo začela pustna sezona. Ali sem dejansko spoznala pravo slovensko otaku, še ne vem. Ker pa gre za nadvse razširjeno zvrst ljudi, pojavljajočo se zlasti na spletu, verjetno je pametneje molčati, naj se otaku sami odločijo, kdo je pionir…

Prvi odstavek. Toliko napak, da niti ne vem, kje bi začel.
1. Otaku se sklanja po 1. moški sklanjatvi (otaku, otakuja, otakuju, otakuja …). Samostalnik je števni, torej ima dvojino in množino. Pridevnik izpeljan iz samostalnika je “otakujski.”
2. Najmanj dva sta očitno prešpricala predavanja o zaimkih – avtorica in lektor. Ni ga izgovora, čemu je v štirih povedih beseda otaku uporabljena petkrat.
3. Nekdo je tudi zamudil predavanja o sporočilni vrednosti besedil.
4. Tropičje, kakor je uporabljeno zgoraj, ni levostično ločilo.

Začuda je v nadaljevanju precej manj slovničnih napak, tako da se lahko končno osredotočim na vsebino. Sledi več manjših odsekov, ki jih bom združil, da se ne bom ponavljal.

Svetlana Slapšak:
Otaku je lahko ljubitelj oziroma privrženec kulinarike, mačk, video iger ali borilnih veščin, a najpogosteje gre za tako strastne ljubitelje japonskih risank in stripov (anime in manga), da se v vsakdanu oblačijo in maskirajo kot junaki teh stripov.
…
Izraz cosplay pojasnjuje osnovno vedenje oziroma oblačenje (izvira iz angleških besed costume play).
…
Gre za džunglo znakov, v kateri je izvor naposled nepomemben, saj šteje samo videz – in bolj ko je nor, boljše je.

Tako, dovolj bo. Otakujstvo niti približno nima toliko veze z modo in cosplayem, kot bi ga. Slapšak želela izpostaviti. Vsaj anime/manga otakuji ne. Le ti nosijo povsem navadne hlače, karirasto srajco, lase imajo bolj vsakdanje, kot povprečen slovenski srednješolec (s tono gela) itn. Prej kot kičasto izgledajo zanemarjeni, saj denar za frizerja raje porabijo za “pomembnejše” stvari – nakup DVDjev, figur in drugega ljubiteljskega materiala.
V like iz risank se našemi le delček otakujev in še to le ob posebnih priložnostih, kot je naprimer Comike (Comic convention). Tisti, ki se resnično čudno oblačijo (Gothic Lolita, Ganguro ipd.), so povsem druga vrsta otakujev. Prijatelj je lepo povzel odnos avtorice do njih: “Ona je to vzela, kot da obstaja subkultura kot so čefurji, da se oblačijo v superjunake, ter živijo tako kot kakšni naturalisti.”

Svetlana Slapšak:
Pravi paradoks pa je, da ustrezne svoboščine, ki bi jih sicer lahko imeli za vulgarne, v japonski družbi v resnici pomenijo možen ventil: in tako je očitno z otaku kulturo. Te se je lep čas držal negativen predznak, ker je nek ljubitelj manga stripov (sicer pornografske različice) leta 1989 ubil štiri deklice. Danes celotne predele prestolnice Tokia naseljujejo pripadniki otaku kulture: vse je otaku, prodajalne, lokali, kraji za zabavo, gostinski lokali.

“Otaku” je še vedno zelo negativen izraz na Japonskem in preden kdo v ugovor postavi poplavo interneta z dotično vsebino, naj vprašam, koliko ljudi se v realnosti vede enako kot na intenetu? Internet je do neke mere anonimen medij in tako idealen kraj za zbiranje ljudi s podobnimi interesi. Po tej logiki bi lahko člane vsake neobičajne skupnosti označili za otakuje, ker izstopajo od večine.
Akihabara, hi-tech predel Tokia, je mesto otakujev. Edino mesto, kjer niso diskriminirani. V šoli, službi in javnosti na splošno, pa otakuji o svojih hobijih raje molčijo.
Dvomim, da ima ga. Slapšak vsaj približno predstavo o negativnosti izraza na Japonskem. Medtem, ko je na zahodu to neke vrste čin, v deželi vzhajajočega sonca dobesedno pluvajo po tebi. Razlikujejo pa se tudi standardi – medtem ko večina japoncev bere mange in gleda animeje, kar tam ni nič čudnega, si pri nas ob istem početju že otaku. Šele ko poznaš imena likov iz ne najbolj popularnih serij, te začnejo poševno gledati.

Svetlana Slapšak:
Otaku kultura pa pomeni prav nasprotno: nihče noče kakšnih sprememb sistema, marveč hoče iz njega izvleči ugodnosti, pri čemer pozablja vse drugo, svoje otroštvo hoče podaljšati čez vse meje. Še zlasti meje odgovornosti.

To pa je stereotip, ki ga dnevno srečujemo vsi “poznavalci,” in ki nas spravi v dvom, ali naj se smejimo, ali zjočemo. Le zakaj je starejša populacija tako obsedena z risankami? Mogoče pa risanke niso vedno namenjene otrokom.
Točno tako. Ogromno animejev cilja na starejšo publiko z žanri namenjenimi odraslim. Ampak to so animeji in del japonske kulture, ki jih zahod ne pozna dobro, Slovenija pa sploh ne. Pa da ne bi začeli o pornografiji, ker te je le delček med ostalimi vsebinami. Dragi uredniki Večera, tole vam polagam na srce: Če kdo v članku v zvezi z animeji trdi, da so to risanke, kot jih poznamo z RTV-jevega ŽivŽav-a, potem ni raziskal ozadja in s svojim pametovanjem žali osveščene bralce, namesto da bi tehtno in utemeljeno predstavil temo tistim, ki z njo niso seznanjeni.

Svetlana Slapšak:
Mar niso ameriški bogataši že od šestdesetih let radi zahajali v lokale, kjer so jim stregle natakarice, oblečene kot zajčke? … Vseeno se je treba vprašati, zakaj naj bi se vse življenje vedli kot na karnevalu? Odgovor je dokaj jasen: zato, da bi se izogibali realnosti.

Ne vem, kaj je s tem narobe. Natakarice, zaposlene v takšnih lokalih imajo svoje delo rade in so tudi precej dobro plačane. Otakuji, ki zahajajo v take lokale, morajo denar nekje dobiti. Tako kot vsi ostali prebivalci Zemlje, tudi oni denar zaslužijo, kako ga pa porabijo, je njihov problem. Jaz svojega porabim za tisto, kar me veseli. Pa vi?
Pred nekaj leti se je na japonskih televizijah predvajala drama Densha Otoko (Mož z vlaka), ki zelo dobro pokrije celotno tematiko otakujstva. Predstavi jih kot malo čudne, vendar poštene in dobrosrčne ljudi, ki se prebijajo skozi vsakdan kot vsi ostali. Mislim da je ogled te drame najmanj, kar je treba storiti, preden spišete tako diskriminatorski članek.

Če bi bil posvečen izrecno ekstremnim japonskim otakujem, bi še razumel, tako pa je za primer navedena punca, ki se pripravlja na pust. Časi se spreminjajo in treba se bo prilagoditi. Vase zagledane stare vešče in konzervativno naravnani pametnjakoviči ne postavljajo smernic sodobnega sveta.

Moj namen ni zanikati otakujstva, ker dejansko obstajajo ekstremni primeri. Kljub vsemu pa to spet ni tako množično in tako ekstremno, kot je prikazano v članku. Nič manj čudno ni, kot pa obsedenost z branjem knjig ali kaj podobnega, bizarno je le, ker ljudje tega ne poznajo. In taki, po mojem skromnem mnenju, nimajo pravice pisati negativnih publicističnih vsebin.

Andrej Čremožnik

Že lep čas več ne štejem, kolikokrat je kdo rekel, kako je Minami-ke čedalje večji crap. Za kaj pravzaprav gre …

Pač, ljudje so brali mango Minami-ke. Očitno jim je bila všeč, saj drugače ne bi dobila anime priredbe. In veste kaj? Očitno je ljudem bil tudi anime všeč, saj je dobil drugo sezono, letos pa še tretjo. Ampak tu se pa začne naš problem. Po celem internetu (oz. vsaj tistem delu, katerega primarna pisava je latinica ali kakšna njena različica in ne OMFG漢字) so se ljudje začeli pobijati z razlogi animeju v prid in proti. Nekaterim je bil anime všeč (vizualno gledano, zgodba je pač kakeršna je – bolj ali manj pobrana po mangi), drugim pa ni šlo v račun “Kako hudiča so prekleti cepci sposobni tak zajebati design iz mange!” No in danes, namesto da bi vsi lepo uživali v prijetni komediji, si pulijo lase in drug drugemu praskajo oči iz jamic (govorim v 3. osebi, ker jaz pač nisem tak).

Preden nadaljujem, naj še povem, da sam nisem nikoli bral mange, pri animeju sem pa na sredi druge sezone. Kar bom napisal, je zraslo na zeljniku moje kmečke pameti in nima nobene pravne vrednosti. Zato, če se kdo ne strinja, bo pač primoran sprejet moj pogled, ali pa ga bom označil za primitivca. *gg* Oporekat mi nima smisla, ker sploh ne bom bral komentarjev.

Gre za to, da se animeji delajo na Japonskem za japonce. Kolikor studiji prodajo izven Japonske je statistična anomalija, ki nima neke izjemne kredibilne vrednosti. To pomeni, da so v prvi vrsti japonci tisti, zaradi katerih je Minami-ke dobil že tretjo sezono. Gledano s tega vidika, mi ni jasno, zakaj zahodnjaki tečnarijo. A ne vidijo, da se zabijajo z glavo v zid? Producentom je pač vseeno, kaj tam nekje onstran luže neki mozoljasti najstniki govorijo o seriji, ki je 95% ne bodo kupili, pač pa ilegalno zvlekli z neta. Njim štejejo domače cifre!

Na japonskih tleh, pa je zgodba glede Minami-ke precej drugačna. Publika ga je pozitivno sprejela. Zakaj?

Zadnjič sem zdownloadal (groza, mogoč bi pa le mogu pisat v 1. osebi …) muske s popularne lestvice Oricon. In veste kaj? Uvodna in izhodna špica iz Minami-ke Okaeri, pesmi, kateri pojejo glasovne igralke glavnih likov, sta na zavidljivem 8. in 10. mestu! Gre za pesmi, katerih singla sta izšla včeraj in ki sta se predvajali izključno v animeju, ki se je začel šele pred kratkim. Torej so singla kupili tisti, ki so videli anime in katerim je anime všeč.

Minami-ke Okaeri (Okawari enako) ni crap, zato lepo prosim, če lahko vsi jamrači lepo po domače “odjebete” s svojim kretenizmom, ker mi kvarite okus po predobri doma spečeni torti.

Navdih mi je dal post na SankakuComplex.

Avtor: 1337SmartAss o.ob