Glavna izpitna vožnja ni tak BAV-BAV
In sem končno prišel do vozniškega izpita. Čeprav sem bil resnično neposoben voznik… mi je čisto zadnjo uro (glavna vožnja) končno uspelo zadevo speljati v popolnost.
Od začetka sem bil res optimist, da bom izpit dobil z osmimi urami, kot je lahko v najboljših pogojih mogoče :D Seveda se to ni zgodilo… pri 20 urah sem delal prvega društvenega, ki sem ga zlahka padel. Po enem tednu sem padel še drugega, čez teden tretjega in končno v četrto naredil. NAREDIL DRUŠTVENEGA. Bemti… mel sem že 30 ur. Sedaj pa glavna poslastica – glavna vožnja. Pred pripravami na glavno vožnjo sem imel nekaj tednov pavze, ker sem pred tem praktično nekaj mesecev vsak teden vozil… termini so me tok sfukal, da nisem več vedel katerega dne v tednu smo. Vožnje sem imel med dvema šihtoma in še faksom po vrhu. Tok kombiniranja v lajfu še nisem imel (od enga kraja do druzga sem imel ravno gonjenje kolesa na polno)…. nič čudnega, da mi je tok slabo šla vožnja in posledično društveni izpiti. To je bila katastrofa.
Ampak dobro, bližala se je glavna vožnja… z inštruktorjem pa sva pred tem naredila tajming vsakodnevne vožnje. Spet sem delal polno napak, praktično na nobeni vožnji ne bi naredil glavno. Morda sem bil res preveč živčen ali pa preveč samozavesten, da tko pač mora bit. Na dan glavne vožnje sva imela še zadnjo uro vaje in sva obdelala še nekaj cest okoli roške. Če kdo reče, da je povsod isto delat izpit, naj to proba sam…. roko dam v ogenj, da noben ne-ljubljančan ne bo v prvo naredil vožnje v temu mestu. Se ne zajebavam.
Potem nastopi glavna vožnja…. parkiram pred roško, grem še na wc in počakam tega glavnega ocenjevalca (komisija al kako se jim reče). Me pokliče in greva skupaj do avta, vmes mi še pove nekaj osnovnih navodil (ki sem jih že 4x slišal na društvenem)… nakar jaz že ves samozavesten in optimističen vprašam; “ko/če nardim ta izpit danes, grem lahko že takoj iskat vozniško?”. Se nasmeje in pove, da rabim sliko in nekaj dnarja. “Aha, no, sliko imam…. tist dnar bom pa že zbrskal”. Se usedemo, pripravim si sedež, prižgem luči, spustim ročno, dam žmigavc in gremo….
Resnično, v vseh vožnjah še nisem bil tako sproščen, kot sem bil na glavni. Bil sem zapičen v idejo, da po tem grem po vozniško in domov. Enostavno nisem bil niti toliko vnaprej prpravljen, da bi si rekel; “kaj bo, če ne nardim…”. Bil sem prepričan. In resnično še nisem tako dobro odpeljal v vseh vožnjah doslej. 1A!
Ko se vrnemo, se še pošalimo na moj račun, ko sem ga pred začetkom vožnje spraševal, kam moram po vozniško… smeha polna skleda. Nobene nervoze. Bil sem nadvse zadovoljen.
PS: Naj vas med glavno vožnjo ne bo strah… to ni nikakršen bav-bav. Vozite, kot bi vozili sami in ob dobri glasbi.
LP
DjJuvan
