Aroganca in naivnost filmske industrije!
Vsakdanji problem današnje civilizacije… z vseh straneh nas napada filmska industrija in njihova špijunarska golazen – MPAA, RIAA…. in podobni kurci (nimam lepšega izraza – mogoče Retardi).
V kratkem času sem prebral več blogovskih prispevkov na to temo, bil je celo članek nekega bedaka v časopisu. Nekaj dni nazaj sem prebral blog – Rugelj o piratstvu (Še posebej sem pozornost posvetil najbolj retardiranemu članku tega Ruglja – “300.000 uporabnikov na kakršni koli strani v Sloveniji” (četudi ilegalni)? Nemogoče. Kje je ta človek vrgel to številko, pojma nimam… ta človek spi sredi belega dneva. Katastrofa.) Nimam kaj komentirat, bloger je čisto vredu komentiral celotno zadevo in vse razložil.
Potem sem naletel še na blog “The L Files” in članek “…in ŠE VEDNO izgubljajo?”. Dober povzetek, kako se industrija bori proti internetnim “piratom” (sorry, ampak internetno prenašanje ni kraja – bom razložil zakaj). Vendar ta bloger ne pozna še enega področja industrije, kjer se celotna stvar “ilegalnosti” postavi na glavo. Animejska industrija (japonske risanke).
Ko sem prvič naletel na to področje sem ga vzel enako, kot ameriškega… vse serije so predvajane na TV programih. To je dejstvo. Ampak, v Ameriki TV postaje same financirajo svoje serije in jih tudi “brezplačno” predvajajo na svojih programih, saj potem od njih služijo na reklamah in kasnejših prodajah DVDjev. Animeje pa primarno ne financirajo TV hiše. Ampak se studiji zadolžijo ali najdejo sponzorska sredstva.
Verjetno veste, kaj vam hočem s tem povedat? Kvaliteta med njima se precej razlikuje, saj studiji dosti bolj pazijo, kaj delajo. Služijo pa samo z DVD prodajo. Potemtakem pomeni, da je obstoj studijev odvisen od tega, kako se bodo približali potencialnim ljubiteljem serije/filma, da jo bodo potem še kupili. Prava bitka za obstoj. Tega najprej sploh nisem dojel…. ampak sčasoma sem vedno bolj in bolj želel kupiti originalne DVDje večina serij, ki sem jih pogledal “ilegalno”. Pa ne zato, ker jih MORAM, ampak ker me PREPRIČAJO.
Nas so v šoli naučili tako:
Cilji tržnega komuniciranja.
-Prodreti v porabnikovo zavest (s pomočjo čutil)
-Spremeniti porabnikov odnos do predmeta (čustva)
-Pripraviti porabnika do aktivnosti – nakupa.
AIDA (ustvariti pozornost (Attention), vzbuditi zanimanje (Interest), vzbuditi željo (Desire), povzročiti nakup (Action)
In točno tako se dogaja z izdelki japonskih studijev. Izdelek se ti na koncu zdi tako fenomenalen, da ga hočeš kupit. Kot bi ti oprali možgane.
Ravno obratno delajo pa američani. Do sedaj (dve desetletji sem gledal ameriške/evropske filme) še nisem dobil niti manjšega “navdiha”/”želje”/”potrebe”, da bi kakšen njihov film/serijo sploh kupil. Toliko oglašujejo, toliko nekih dodatkov zraven mečejo, toliko časa ga rolajo po kinodvoranah, TVjih…. ampak, mene ne prepričajo. Potem je čisto logično, da imajo tako nizko prodajo (čeprav jo imajo precej več, kot imajo japonski studiji – pa se oni ne pritožujejo toliko, ampak iščejo nove načine samopromocije in predvajanja še drugim potencialnim ljubiteljem po svetu – webstreamingi (youtube, crunchyroll, bosstv, jost…)). Tudi ljubiteljski prevodi so neka vrste promocije, saj tako izdelek pride še med več tujih ljubiteljev, ki japonščine ne razumejo.
Če znaš izdelek približat ljudem, potem finančna težava ni problem. Naj si vsi režiserji malo zamislijo (enako velja tudi za slovenske režiserje).
LP
DjJuvan